Celiakija, bolezen za bogate ljudi

celiakija 4Kaj menite o dejstvu, da je imeti v današnjem času celiakijo isto, kot da se gremo nadstandard in zajedamo v družinski proračun.

Kaj nam nudi zdravstveni sistem? Bore malo. Dejstvo je, da je diagnostika izredno napredovala in se danes diagnoza kaj hitro postavi. Od tu naprej pa je bolnik prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti.

Za otroke je poskrbljeno do njihovega 18. leta starosti, oziroma do zaključka šolanja, za odrasle pa je to le obljubljena pravljična dežela, ki ni dosegljiva.

Redko kateri bolnik ima to možnost, da se pogovori z dietetikom.

Poskrbljeno ni za ljudi, ki nimajo dovolj življenjske energije ali motivacije, da bi se držali brezglutenske diete. V mnogih primerih ne gre za denar, ampak za odločitev posameznika, ker se ob bombardiranju brezglutenske hrane pregreši, ker tega psihično ne zmore. Namesto, da bi država omogočala delavnice, kjer bi se učili živeti s celiakijo. Ljudem je potrebno tudi obrazložiti, da morajo odgovorno sprejeti bolezen. In preprosto je vsak od nas prepuščen samemu sebi. Nekaj ljudi se včlani v društvo, preostali pa bijejo vsak svoj boj za obstanek.

Otroci do osemnajstega leta, oziroma njihovi starši do zaključka šolanja dobijo dodatek za nego, za odrasle pa je to le obljubljena pravljična dežela, ki ni dosegljiva. Vsi dobro vemo, da za večino bolezni bolnik dobi zdravila. Nam pa je edino zdravilo hrana. In ker brezglutenska hrana ni opredeljena kot zdravilo za bolnike s celiakijo, moramo stroške nositi sami.

Torej država nas je odpisala. Na nas pozabila. Ali se zdravstveni sistem ne zaveda, da posledično, če se bolnik s celiakijo ne drži brezglutenske diete, pomeni to za državo dosti večji strošek, saj pridružene bolezni celiakiji, tanjšajo zdravstveno blagajno.

Poleg tega je prehrambena industrija ugotovila, da smo idealna tržna niša, saj smo od brezglutenske hrane odvisni vse življenje. In na nas pošteno služijo. Pred dvema letoma sem za kilogram kvinoje odštela od sedem do deset evrov, danes pa se cena giblje okoli dvajset evrov. Nezaslišano.

Industrijsko pripravljena brezglutenska hrana pa je vse kaj drugega kot zdrava hrana, kot nekateri zmotno menijo. Čeprav lahko na embalaži piše bio in eko, kaj hitro ugotovimo s pozornim branjem, da lahko vsebuje tudi dodatke, ki k takim živilom sploh ne sodijo, oziroma se vprašamo, če se jih lahko klasificira sploh pod živila.Podpisovali smo peticije in iz tega ni bilo nobenega premika.

Imate predloge, kaj si želite, kaj potrebujete?

Dejstvo je, da lahko uživamo zgolj zelenjavo in meso.

Pa veste da lahko kupite meso, ki je lepljeno in lahko vsebuje sledi glutena, da lahko nedolžno kislo zelje vsebuje gluten, ker v postopku kisanja dodajo moko, da se hitreje skisa.

Skratka povsod pasti, kar pa je deklarirano pa cene astronomsko narastejo. Težava pa je tudi v tem, da nas nekateri obravnavajo, kot ljudi, ki se gremo modno dieto.